Ko je nas sin prestopil prag šole, sva se z možem odločila, da bo začel tudi z učenjem kitare. No, da ne bo pomote, si je to želel tudi sin. Tako sva vedela samo za eno glasbeno šolo in ga tja tudi vpisala. Leta so tekla in sin je hodil na ure kitare. Ko sem malo vse skupaj opazovala, sem sicer videla, da sin ne zna toliko, kot sem pričakovala po vseh teh letih. Ker pa nisem hotela biti pametna, sem enostavno vse skupaj prepustila učiteljem kitare. Mami, jaz ne želim več igrati kitare!
Pa je prišel ta dan, ko mi je sin rekel, da ne bo več igral kitare. Bila sem presenečena, po drugi strani pa sem to pričakovala že prej, vendar nisem hotela biti tista, zaradi katere bi on nehal igrati kitaro. Razumela sem ga in ga kar hitro izpisala iz glasbene šole. No, kar kmalu pa je sin začel igranje kitare pogrešati. Seveda nazaj ni mogel več, kar je bilo jasno. Ne bom ga vpisala nekam, kjer ni zadovoljen. Pa sem šla po starem domačem načinu in preko družabnih omrežij vprašala, če bi kdo učil kitaro mojega sina. Odpisal mi je glasbenik znane skupine in tako sem se dogovorila za prvo srečanje. Sin je bil nadušen.
Odkar mojega sina ona uči kitaro je vse drugače. Sin se je v enem mesecu naučil, kar bi se v prešnji glasbeni šoli naučil v enem letu. Komaj je čakal uro kitare. Ko je po uri kitare prišel domov, je bil srečen in mi vedno želel zaigrati tisto, kar sta se naučila. Tega prej ni bilo. Jaz pa sem srečna, da je končno našel učitelja kitare, ki mu odgovarja.
