Nekajkrat sem že bila pri babici. Lahko sem bila le na obisku ali pa sem bila na počitnicah. Vedno je bilo super biti z njo in vedno sva se zabavali. Nikoli pa nisem opazila, da mi nekaj skriva oziroma da mi noče povedati. Vedela sem da je nekaj narobe, saj je imela velikokrat izgovor, da mora k zdravniku, čeprav ni povedala zakaj.
Končno sem malo povprašala mamo in mama mi je rekla, da se babica z nečem bori in da noče, da bi kdorkoli izvedel. Mama mi ni hotela povedati za kaj se gre. Ni se mi zdelo, da bi šlo za neko hudo zadevo, saj je bila videti zdrava kot riba. Končno sem jo vprašala kaj je narobe in končno mi je povedala. Rekla je samo eno besedo. Rak. Nisem morala verjeti svojim ušesom, saj je izgledala čisto v redu in nikoli ni dajala znakov, da bi jo karkoli bolelo. Rekla je da je izvedela da je rak konec zime in hvala bogu so ga odkrili zelo hitro, tako da se bo lahko pozdravila, samo res mora pogosto hoditi tja kamor ne želi. Ampak vse to je del procesa. Vse mi je lepo razložila, kdaj je začela sumiti, kako je izvedela da je rak in kakšen je postopek zdravljenja. S temi informacijami mi je dala vedeti, da bo vse v redu in da se ne rabi obremenjevati s tem.
Rekla sem ji, da mi mora vseeno poročati o vseh novicah, ki jih dobi, da bom res lahko mirna. To mi je tudi obljubila in danes lahko rečem, da se slišiva skoraj vsak dan in res si poveva vse. Prav tako ji moram povedati tudi jaz vse, saj je babica rekla da drugače ni pravično. Če mi mora ona povedati vse, ji moram tudi jaz v zameno povedati vse. In tako vse vsaka o vsaki vse.