Bila je zelo prezgodnja ura, ko sem prišla v službo, ampak na srečo vsaj orehi niso ostali doma. Ker jih nisem našla v torbici, ko sem se vozila v službo, sem se že prepričala, da so ostali doma. Ko sem ugotovila, da so se samo skrili na dno torbice sem pomirjeno odšla prti kuhinji, da si skuham kavo. Predvsem mi je odleglo, da mi ni treba sedaj poseči po kakšnem sendviču iz avtomata ali pa akati, d ase trgovina v bližini odpre, da si grem lahko nekaj kupit.
Imela sem vse. Sadje, kavo in tudi orehi so bili na mizi, tako sem lahko začela delo poleg tega, da sem vmes lahko uživala v svojem zajtrku. Danes sem imela tako zgodnji prihod zato, ker moram prej iz službe, dela imam pa vseeno toliko, da mi ne bi zneslo v šestih urah vse urediti. Nisem imela druge izbire kakor pa, da pridem v pisarno ob pol sedmih in takoj začnem z delom. Lahko se sicer zgodi, da bom delo vseeno hitro uredila in bom vseeno lahko šla na kosilo, ampak ne bom kaj preveč računala na to.
Ure so minevale, delo, ki sem ga imela, je izginjalo in orehi so tudi kar izginili v nekem trenutku. Ko se je to zgodilo, mi je bilo žal, da jih nisem vzela več s seboj, saj so orehi, ki jih imam doma še vedno na zalogi. Ampak tisti trenutek tako zgodaj zjutraj res nisem vedela, koliko jih bom lahko pojedla.
Ura je bila dvanajst, ko sem postala neizmerno lačna in ker sem večino dela že opravila, sem se odločila, da bom odšla na kosilo. Še dobro, ker če bi pojedla samo sendvič, ne bi bilo dovolj, nisem pa ravno pristaš prehranjevanja s sendviči, ampak če ni druge možnosti, je bolje to kakor nič. Drugič bom vseeno poskrbela, da bodo orehi v večji količini na zalogi v moji pisarni za vsak primer.